Merilne meje merilnikov ravni zvoka in inherentni hrup
Opredelitev skupnega obsega merilnika ravni zvoka v novem mednarodnem standardu IEC{{0}}:2002 in novi uredbi o umerjanju merilnika ravni zvoka JJG188-2002 je: A-vrednotena raven zvoka obseg, ki ga je mogoče preizkusiti kot odziv na sinusni signal, od najnižje ravni zvoka na območju najvišje ravni občutljivosti do najvišje ravni zvoka na območju najnižje ravni občutljivosti, brez indikacije preobremenitve ali prenizkega obsega in z linearno napako znotraj določenega tolerančnega območja. Hkrati je določeno, da znotraj katerega koli frekvenčnega uteževanja ali območja frekvenčnega odziva merilnika ravni zvoka linearna napaka ravni in razširjena negotovost, ki jo povzroča meritev (0,3 dB), ne sme presegati ± 1,1 dB za raven zvoka 1 merilniki ravni zvoka in ± 1,4 dB za merilnike ravni zvoka 2. stopnje v vseh razponih ravni katere koli frekvence. Da bi torej zagotovili zahtevo po linearni napaki in odšteli vpliv negotovosti, mora biti samoustvarjeni hrup merilnika ravni zvoka prve stopnje vsaj 8 dB nižji od spodnje meje merjenja, merilnik ravni zvoka druge stopnje pa mora biti vsaj 6,7 dB nižje. Oba sta vsaj 5 dB nižja od starega standarda in zahtevata višje standarde.
Vendar mnogi proizvajalci trenutno kot spodnjo mejo za merjenje merilnikov ravni zvoka nastavijo vrednost hrupa, ki ga sami ustvarijo (šum v ozadju), kar očitno zavaja uporabnike. Uporabniki naj bodo pozorni pri izbiri, saj je dejanska spodnja meja meritev teh merilnikov ravni zvoka 6,7 dB ~ 8 dB višja od tiste, ki jo ponujajo. Nekateri proizvajalci še vedno merijo spodnjo mejo ravni hrupa za 5 dB višje od hrupa v ozadju po nacionalnih in mednarodnih standardih starega merilnika ravni zvoka, kar ni dovolj natančno.
Spodnja meja meritve merilnika ravni zvoka je v glavnem odvisna od občutljivosti mikrofona in hrupa, ki ga sam ustvari merilnik ravni zvoka. Za znižanje spodnje meje merjenja moramo izhajati iz teh dveh vidikov. V skladu z novimi mednarodnimi standardi in predpisi morajo proizvajalci zagotoviti * visok samogeneracijski akustični hrup oziroma električni hrup, ki ga sami ustvarijo. Merilnik ravni zvoka je treba postaviti v zvočno polje z nizko vsebnostjo hrupa, da se izmeri zvočni hrup, ki ga ustvari sam. Ker imajo nekateri le nizkošumno zvočno polje za A-nivo, je trenutno mogoče izmeriti samo A-nivo lastno ustvarjenega zvočnega hrupa. Samogenerirani električni šum se meri z uporabo ekvivalentne impedance namesto mikrofona. Vemo, da tudi mikrofoni ustvarjajo hrup, ki ga sami ustvarijo (toplotni hrup), zato je hrup, ki ga sami ustvarijo merilniki ravni zvoka, običajno večji od električnega šuma. Ekvivalentna impedanca mikrofona je v bistvu kondenzator s kapacitivnostjo približno 50pF za 1-palčni mikrofon in približno 15pF za 1/2-palčni mikrofon. Samogenerirani šum, dobljen z različnimi kapacitivnimi testi, bo drugačen. Pri testiranju samogeneriranega električnega šuma se ne smejo uporabljati ustrezne naprave za pretvorbo električnega signala. Kondenzatorji v teh napravah za ujemanje so 0,01 μF ali 0,1 μF in električni šum, izmerjen z njimi, bo znatno nižji. Poleg tega je treba pri merjenju hrupa, ki ga ustvari sam, vzeti aritmetično sredino 10 naključno odčitanih odčitkov tehtanih ravni zvoka za čas F in S v 60 sekundah namesto največje vrednosti odčitka. Za časovno povprečno raven zvoka mora biti povprečni čas vsaj 30 sekund.
